top of page
Search

Terra fantastika

Glinasta kraljična je čemerno sedela na prašni polici pod stropom.

Poleg nje je sedel glinasti kraljevič.

»Počutim se kot kup posušene zemlje, ne pa kot kraljična. Le kaj je narobe z mano?!« se je kujala.

»Nič ni narobe,« je neprepričljivo rekel kraljevič.

Utihni, je jezno pomislila kraljična. Tudi s tabo je nekaj narobe, le da ti tega niti ne opaziš.

»Nekaj je narobe,« je zacepetala. »Kaj ne vidiš? Žabica čofota v ribniku, baletka pleše, kuhar ves čas nekaj kuhari, midva pa čepiva na tej polici, v tej zatohli delavnici, noč in dan, dan in noč. Za znoret!«

»Saj ne čepiva,« je rekel kraljevič s šibkim glasom.

»Ah, utihni že!« je odločno zavpila. »Tako ničesar ne razumeš.« Zastrmela se je skozi okno. Še jokati ne smem, je pomislila, ker bi mi solze odplavile nos in razmočile usta in brado.

Jezno je zapihala skozi nos. Bila je bojevita glinasta princeska, ampak počasi je izgubljala pogum. »Še nekaj dni na tej polici pa bo konec z mano. Le kdo bi mi lahko pomagal?« je glasno zavzdihnila.

»Umetnik,« je tiho zapredel pajek pod stropom, »on ti lahko pomaga. Nisi šla skozi preobrazbo, to je.«

»Kakšno preobrazbo?« je vzkliknila glinasta kraljična. »O čem spet razpredaš?«

»Nisi šla skozi ogenj?« je izjavil pajek in se udobno namestil v mreži. »Glinaste kraljične je potrebno odžgati. Ko boš šla skozi ogenj, bo vse drugače! Spremenila se boš.«

»Skozi ogenj!? A se tebi meša?! A si ti mogoče šel skozi ogenj?!«

Zdaj mi bodo pajki solili pamet, je naduto razmišljala.

»Naredi, kot veš,« je rekel pajek in zaspal.

»Tudi ti nisi šel skozi ogenj, a veš to? je zabrusila kraljeviču.

Ampak kraljevič je ni slišal. Spal je in sanjal, kako dirja na belem konju, za hrbtom mu sedi glinasta kraljična v beli plapolajoči obleki in ga objema okrog pasu.

Phhh! Kakšen grozen dolgčas! Sami spalci okrog mene. In kod hodi ta zmešani Umetnik?! Nejevoljno se je nagnila prek roba police, da bi pogledala proti vratom. Preveč se je nagnila, izgubila je ravnotežje in se prekopicnila.

»Joooooj, padaaaam,» je javsknila in hip zatem pristala na vlažni krpi, s katero je Umetnik prekril vedro z  namočeno glino.

»Glinka! Si cela?« Kraljeviču je drhtel glas.

»Cela!« Skočila je z vedra na tla in se odpravila k vratom.

»Počakaj!« je zaklical kraljevič. »Kam greš?«

»Najti moram Umetnika,« je rekla. » A greš z mano?«

Kraljevič se je neodločno prestopil.

»Zmigaj se, če ne grem sama!«

To je bilo za kraljeviča preveč, zaprl je oči in skočil s police.

Padel je na rit, natanko na sredo platnene krpe.

»Greva!« je odločno zaklicala Glinka in odvihrala. Takoj zatem je kraljevič že drugič zaslišal glasni ojoooj; Glinka je zgrmela v podzemni jašek.

Kraljevič je dolgo poslušal odmevanje njenega ojoooojaaaa; to mora biti sakramensko jaškast jašek, je tesnobno razmišljal, uboga Glinka, nikoli ne bo v beli obleki sedela na belem konju za mojim hrbtom.

Toda usoda je odločila drugače.  Skozi vrata je smelo zakoračil Umetnik, po naključju s konico škornja zadel kraljeviča in kot kroglico za biljard ga je odneslo naravnost v isti jaškasti tunel, po katerem je že potovala Glinka.

»Ooneeeeeeee!« je zavpil kraljevič. Umetnik ga ni slišal, zamišljeno je stal pred polico in ogledoval svoja dela.

Dolgo sta padala kraljična Glinka in kraljevič Glin. Sukalo in prevračalo ju je skozi ozke, zavite temne rove in kraljevič je prestrašeno klical mater Zemljo na pomoč. Nazadnje se je jašek le končal in ju izvrgel v vlažen in temen prostor. Kraljična je z zaslonom mobilnega telefončka osvetlila nizki strop, ostre tanke kapnike in jašek, ki je pravkar izvrgel kraljeviča. Razveselila se ga je kot še nikoli predtem.

»Lepo, da si prišel za mano,« je izjavila, »zdaj morava samo še poiskati Umetnika, da naju preobrazi.« In tako ji kraljevič ni mogel povedati, da ga je prav Umetnik brcnil v jašek.

»A si cela?« je zmedeno vprašal.

»Kakšna pa?!« je zadirčno odgovorila. Ves čas sprašuje eno in isto. Kakšen dolgočasnež! Mogoče ga bo preobrazba spremenila. Ampak, le kako bova zdaj našla Umetnika?

»A greva?!« je bolj ukazala, kot vprašala.

Kraljevič je klimnil z glavo in sta šla. Po ozkih zavitih rovih, brez konca in kraja. Prepišnih in vlažnih. Glinka je začela kihati. In potem kašljati. Kraljevič jo je vprašal, če je v redu, pa je samo zamahnila z roko. Še slepec bi videl, da ni v redu. In ne bi spraševal, bi kaj ukrenil. Ampak kraljevič je pač tak, kakršen je. Sam od sebe ne bo naredil ničesar. Še nikoli ni. Če ne bi bilo mene, bi še zdaj sedel na tisti polici in čakal, da razpade v prah.

»Čiihaa!« je glasno kihnila in zdrsela na spolzkih tleh. Izgubila je ravnotežje, nerodno padla in si zvila gleženj.

»A si cela?« je vprašal kraljevič, ki v temi ni videl, kaj se je zgodilo. Tipal je naokrog in zatipal kraljičin solzni obraz.

»Ne jokaj, Glinka« je rekel, »solze ti bojo raztopile obraz.«

»Komu mar?!« je cmevknila Glinka. Bolelo jo je, zeblo jo je, lačna je bila, in ko je poskusila stopiti na nogo, ni mogla.

»Lahko bi sedela na tisti polici še 365 dni, pa se Umetnik še zmenil ne bi zame. Kaj mi bo obraz?! Saj me nihče niti ne pogleda.«

»Jaz te pogledam.« je rekel kraljevič.

»Ja … samo ti!« je zacepetala in vrisnila od bolečine. Sesedla se je na tla in objela boleči gleženj. »Nikamor ne morem …, ostala bom v tej luknji, za vedno.« je ihtela.

»Ostal bom s tabo.« je rekel kraljevič.

Super, to bo res pomagalo … Skupaj bova razpadla v tej vlažni luknji … in nikoli ne bom izvedela, kako je, če greš skozi preobrazbo.

Kraljevič se je usedel poleg nje in zaspal. Slišalo se je samo plenkanje kapelj, plenk, plenk, plenk! je plenkalo s stropa v enakomernih presledkih. Videlo se ni ničesar.

Kraljevič je mirno smrčal in sanjal, da mu v usta kaplja sladki malinov sirup, plenk, plenk, plonk; oblizoval se je in slinil in cmokal.

Od tega plenkanja bom znorela. Zmešalo se mi bo, vsak hip! Nenadoma je strahovito zabobnelo. Tla so se zatresla, strop je zanihal, tanki koničasti kapniki so se lomili in padali na tla.

Glinka je prestrašeno zavrisnila in si z rokami zavarovala glavo. Kraljevič se je prebudil in se zaspano spraševal ali kapniki res padajo s stropa ali se mu samo sanja.

Bobnenje se je hitro bližalo in nekaj strašnega se je ustopilo pred njima.

»Kdo sta?« je zatulilo.

In kdo si ti, grdoba?! je razjarjeno pomislila Glinka, lahko bi se predstavil, preden sprašuješ.

»Jaz sem kraljična.« je rekla osorno. »In kdo si ti?« Bila je prestrašena, ampak tega ni hotela pokazati.

Zmaj je, je takoj vedel kraljevič. Ni mu ga bilo potrebno niti pogledati. Zmaji in kraljeviči se prepoznajo na daleč.

«Jaz sem kraljevič,« je rekel s tresočim glasom »in povem ti, da je najbolje zate, da se čimprej pobereš.«

Zmaj se je zakrohotal iz globin trdega zmajskega srca in s stropa so popadali še zadnji kapniki.

Na, pa je jama izgubljena za turiste za dolgih 10 000 let, je razmišljal kraljevič. Na hitro je izračunal: če kapniki v sto letih zrastejo en centimeter, bodo čez 10 000 let zrasli en meter in bodo morda spet zanimivi za turiste. Če ta zmajska mrcina ne bo medtem preveč tacala naokrog.</