Terra fantastika

Glinasta kraljična je čemerno sedela na prašni polici pod stropom.

Poleg nje je sedel glinasti kraljevič.

»Počutim se kot kup posušene zemlje, ne pa kot kraljična. Le kaj je narobe z mano?!« se je kujala.

»Nič ni narobe,« je neprepričljivo rekel kraljevič.

Utihni, je jezno pomislila kraljična. Tudi s tabo je nekaj narobe, le da ti tega niti ne opaziš.

»Nekaj je narobe,« je zacepetala. »Kaj ne vidiš? Žabica čofota v ribniku, baletka pleše, kuhar ves čas nekaj kuhari, midva pa čepiva na tej polici, v tej zatohli delavnici, noč in dan, dan in noč. Za znoret!«

»Saj ne čepiva,« je rekel kraljevič s šibkim glasom.

»Ah, utihni že!« je odločno zavpila. »Tako ničesar ne razumeš.« Zastrmela se je skozi okno. Še jokati ne smem, je pomislila, ker bi mi solze odplavile nos in razmočile usta in brado.

Jezno je zapihala skozi nos. Bila je bojevita glinasta princeska, ampak počasi je izgubljala pogum. »Še nekaj dni na tej polici pa bo konec z mano. Le kdo bi mi lahko pomagal?« je glasno zavzdihnila.

»Umetnik,« je tiho zapredel pajek pod stropom, »on ti lahko pomaga. Nisi šla skozi preobrazbo, to je.«

»Kakšno preobrazbo?« je vzkliknila glinasta kraljična. »O čem spet razpredaš?«

»Nisi šla skozi ogenj?« je izjavil pajek in se udobno namestil v mreži. »Glinaste kraljične je potrebno odžgati. Ko boš šla skozi ogenj, bo vse drugače! Spremenila se boš.«

»Skozi ogenj!? A se tebi meša?! A si ti mogoče šel skozi ogenj?!«

Zdaj mi bodo pajki solili pamet, je naduto razmišljala.

»Naredi, kot veš,« je rekel pajek in zaspal.

»Tudi ti nisi šel skozi ogenj, a veš to? je zabrusila kraljeviču.

Ampak kraljevič je ni slišal. Spal je in sanjal, kako dirja na belem konju, za hrbtom mu sedi glinasta kraljična v beli plapolajoči obleki in ga objema okrog pasu.

Phhh! Kakšen grozen dolgčas! Sami spalci okrog mene. In kod hodi ta zmešani Umetnik?! Nejevoljno se je nagnila prek roba police, da bi pogledala proti vratom. Preveč se je nagnila, izgubila je ravnotežje in se prekopicnila.

»Joooooj, padaaaam,» je javsknila in hip zatem pristala na vlažni krpi, s katero je Umetnik prekril vedro z  namočeno glino.

»Glinka! Si cela?« Kraljeviču je drhtel glas.

»Cela!« Skočila je z vedra na tla in se odpravila k vratom.

»Počakaj!« je zaklical kraljevič. »Kam greš?«

»Najti moram Umetnika,« je rekla. » A greš z mano?«

Kraljevič se je neodločno prestopil.

»Zmigaj se, če ne grem sama!«

To je bilo za kraljeviča preveč, zaprl je oči in skočil s police.

Padel je na rit, natanko na sredo platnene krpe.

»Greva!« je odločno zaklicala Glinka in odvihrala. Takoj zatem je kraljevič že drugič zaslišal glasni ojoooj; Glinka je zgrmela v podzemni jašek.

Kraljevič je dolgo poslušal odmevanje njenega ojoooojaaaa; to mora biti sakramensko jaškast jašek, je tesnobno razmišljal, uboga Glinka, nikoli ne bo v beli obleki sedela na belem konju za mojim hrbtom.

Toda usoda je odločila drugače.  Skozi vrata je smelo zakoračil Umetnik, po naključju s konico škornja zadel kraljeviča in kot kroglico za biljard ga je odneslo naravnost v isti jaškasti tunel, po katerem je že potovala Glinka.

»Ooneeeeeeee!« je zavpil kraljevič. Umetnik ga ni slišal, zamišljeno je stal pred polico in ogledoval svoja dela.

Dolgo sta padala kraljična Glinka in kraljevič Glin. Sukalo in prevračalo ju je skozi ozke, zavite temne rove in kraljevič je prestrašeno klical mater Zemljo na pomoč. Nazadnje se je jašek le končal in ju izvrgel v vlažen in temen prostor. Kraljična je z zaslonom mobilnega telefončka osvetlila nizki strop, ostre tanke kapnike in jašek, ki je pravkar izvrgel kraljeviča. Razveselila se ga je kot še nikoli predtem.

»Lepo, da si prišel za mano,« je izjavila, »zdaj morava samo še poiskati Umetnika, da naju preobrazi.« In tako ji kraljevič ni mogel povedati, da ga je prav Umetnik brcnil v jašek.

»A si cela?« je zmedeno vprašal.

»Kakšna pa?!« je zadirčno odgovorila. Ves čas sprašuje eno in isto. Kakšen dolgočasnež! Mogoče ga bo preobrazba spremenila. Ampak, le kako bova zdaj našla Umetnika?

»A greva?!« je bolj ukazala, kot vprašala.

Kraljevič je klimnil z glavo in sta šla. Po ozkih zavitih rovih, brez konca in kraja. Prepišnih in vlažnih. Glinka je začela kihati. In potem kašljati. Kraljevič jo je vprašal, če je v redu, pa je samo zamahnila z roko. Še slepec bi videl, da ni v redu. In ne bi spraševal, bi kaj ukrenil. Ampak kraljevič je pač tak, kakršen je. Sam od sebe ne bo naredil ničesar. Še nikoli ni. Če ne bi bilo mene, bi še zdaj sedel na tisti polici in čakal, da razpade v prah.

»Čiihaa!« je glasno kihnila in zdrsela na spolzkih tleh. Izgubila je ravnotežje, nerodno padla in si zvila gleženj.

»A si cela?« je vprašal kraljevič, ki v temi ni videl, kaj se je zgodilo. Tipal je naokrog in zatipal kraljičin solzni obraz.

»Ne jokaj, Glinka« je rekel, »solze ti bojo raztopile obraz.«

»Komu mar?!« je cmevknila Glinka. Bolelo jo je, zeblo jo je, lačna je bila, in ko je poskusila stopiti na nogo, ni mogla.

»Lahko bi sedela na tisti polici še 365 dni, pa se Umetnik še zmenil ne bi zame. Kaj mi bo obraz?! Saj me nihče niti ne pogleda.«

»Jaz te pogledam.« je rekel kraljevič.

»Ja … samo ti!« je zacepetala in vrisnila od bolečine. Sesedla se je na tla in objela boleči gleženj. »Nikamor ne morem …, ostala bom v tej luknji, za vedno.« je ihtela.

»Ostal bom s tabo.« je rekel kraljevič.

Super, to bo res pomagalo … Skupaj bova razpadla v tej vlažni luknji … in nikoli ne bom izvedela, kako je, če greš skozi preobrazbo.

Kraljevič se je usedel poleg nje in zaspal. Slišalo se je samo plenkanje kapelj, plenk, plenk, plenk! je plenkalo s stropa v enakomernih presledkih. Videlo se ni ničesar.

Kraljevič je mirno smrčal in sanjal, da mu v usta kaplja sladki malinov sirup, plenk, plenk, plonk; oblizoval se je in slinil in cmokal.

Od tega plenkanja bom znorela. Zmešalo se mi bo, vsak hip! Nenadoma je strahovito zabobnelo. Tla so se zatresla, strop je zanihal, tanki koničasti kapniki so se lomili in padali na tla.

Glinka je prestrašeno zavrisnila in si z rokami zavarovala glavo. Kraljevič se je prebudil in se zaspano spraševal ali kapniki res padajo s stropa ali se mu samo sanja.

Bobnenje se je hitro bližalo in nekaj strašnega se je ustopilo pred njima.

»Kdo sta?« je zatulilo.

In kdo si ti, grdoba?! je razjarjeno pomislila Glinka, lahko bi se predstavil, preden sprašuješ.

»Jaz sem kraljična.« je rekla osorno. »In kdo si ti?« Bila je prestrašena, ampak tega ni hotela pokazati.

Zmaj je, je takoj vedel kraljevič. Ni mu ga bilo potrebno niti pogledati. Zmaji in kraljeviči se prepoznajo na daleč.

«Jaz sem kraljevič,« je rekel s tresočim glasom »in povem ti, da je najbolje zate, da se čimprej pobereš.«

Zmaj se je zakrohotal iz globin trdega zmajskega srca in s stropa so popadali še zadnji kapniki.

Na, pa je jama izgubljena za turiste za dolgih 10 000 let, je razmišljal kraljevič. Na hitro je izračunal: če kapniki v sto letih zrastejo en centimeter, bodo čez 10 000 let zrasli en meter in bodo morda spet zanimivi za turiste. Če ta zmajska mrcina ne bo medtem preveč tacala naokrog.

»Česa ne poveš!« je zagrmel zmaj. »Ti pedenjbedastimodel boš meni grozil?! Meni, strašanskemu zmaju?! Aaaa?!«

»Ja,« je rekel kraljevič, ki je nenadoma začutil pogum v srcu. «Prav si slišal.«

»Bruhnil bom vate tak ogenj, da ne bojo od tebe ostali niti lasek na glavi, niti trepalnica v trepalnici, niti noht na prstu, niti … nič …,« rjovel je in grmel, kraljevič pa je kimal z glavo, »ti kar izvoli,« je rekel, »komaj čakam.«

»A si ti normalen a si nor?« je zatulil zmaj.

»Kraljevič sem, a ti ni še jasno?!«

Glinka je osupnila, revežu se je zmešalo od strahu, je pomislila.

»Skuril te bom, da ne bo ostal niti spomin nate.«

»Prosim,« je rekel kraljevič, «naredi to čimprej.«

Zmaj se je začel neodločno prestopati. Kaj je zdaj to?! Kaj se dogaja?! A sem kaj spregledal?! Nezaupljivo je motril kraljeviča. Da nima ta predrzni kraljevi pankrt česa za bregom?!

Kraljevič se je usedel, udobno naslonil na kapnik in zaprl oči. Nameraval je še malo zadremati. Ta zmaj je čisto preveč neodločen, je razmišljal, preden se bo zmigal in bruhnil svoj trapasti ogenj, bo še trajalo. Zdaj bo pretehtal tisoč in eno možnost zarot in prevar in preden se bo prebil skozi labirinte svojih zvozlanih zmajskih možganov, se lahko gladko vrnem v sanje na še kakšno kapljico sirupa.

Trdno je tiščal oči skupaj, spanca pa ni in ni hotelo biti. Kapnik ga je žulil v hrbet in razočarano je odprl oči.

Zmaj je zmedeno srepel vanj, jezik mu je visel do popka, cedil je dolge zmajske sline in se neodločno prestopal.

»A ti je zmanjkalo plamenov?!« je vprašal Glin in kraljična se je zahihitala.

»Ničesar mi ni zmanjkalo! Skuril te bom!« je zmaj togotno topotnil z repom. Kapniki so že pred tem vsi popadali, jamski strop je postal golosek, zato se Glinka ni več bala.

Vstala, je uprla roke v bok in predrzno izjavila: »Poslušaj ti, zmajko, kaj ko bi se šel zmajčit kam drugam?! Zadimil si že ves prostor in svoje rdeče žaromete lahko tudi ugasneš, bi rada malo miru. Ura je pozna in imela sem naporen dan.«

Zmaj je obstal kot vkopan. Spustil klavrn tanek dimek skozi levo nosnico. Iz desne se mu je pocedil smrkelj. Zakolcal je in zajecljal.

»Oddd kkjje sssta se vvvi dva vvzz ela? Aa nni sssstta ššenikkoli srreč čala zzzz zmaja?

»Ne utrujaj!« je rekel kraljevič, »obljubljal si, da naju boš skuril, sežgal in ne vem še kaj vse, jaz pa imam vedno bolj mrzle noge.«

Zmaj je odprl žrelo na stežaj in bruhnil ogenj. Bil je razkačen do zadnje luske na repu.

Kraljična in kraljevič  sta rdeče zažarela.

Zmaj je zaprepadeno buljil vanju in se z dolgim krempljem popraskal za zmajskim ušeskom. Sakrabolt, kaj se dogaja?! Praviloma bi moral od njiju ostati le kup pepela. Počepnil je in se od blizu zazrl vanju. Bila sta nepoškodovana.

S taco je zagrabil kraljeviča za nogo in v istem trenutku zarjovel od bolečine. Spekel se je do zmajskih kosti. Razjarjeno ga je odvrgel, Glin se je zakotalil po tleh in zastokal.

»Si cel?« je zaskrbljeno vprašala Glinka.

»Tudi če je, ne bo več dolgo,« je vzrojil zmaj in ju ponovno zasul s peklenskim ognjemetom.

Opravljeno! je zadovoljno pomislil, ko sta izginila v vrtincu plamenov.

In se prav po zmajsko zmotil. Glin in Glinka sta žarela sredi ugašajočih plamenov. Cela. Nepoškodovana. Kraljevič se je smehljal in kraljična se je hihitala.

Zmaj se je izgubljeno prestopil. Se z dolgim krempeljčkom popraskal za drugim zmajskim ušesom. Navajen je bil, da so od njegovih sovražnikov ostajali le večji ali manjši pepelnati kupčki, ki jih je z užitkom poteptal in razpihal na vse strani.

Ponovno je strahovito zabobnelo, tla so se zatresla, »prihaja zmajevka,« je takoj vedel kraljevič in je takoj vedel tudi zmaj.

»Ti se tule igračkaš, jaz te pa čakam z večerjo… In kdo sta ta dva?« je zarohnela zmajevka.

»Ne vem. Čudna sta, ta dva.« je pobito izustil. 

»Zakaj ju ne upepeliš?« je siknila.

»Upepe pepe up e pelim …, je jecljal zmaj.

»Pa če to ni za znoret,« je besnela zmajevka, »nesposoben je, še dveh pritlikavcev ne zna upepeliti.«

Glinka ji je jezno pokazala jezik: »Tvoji možgani so pritlikavi!« je vzkliknila.

Zmajevka je bruhnila vanjo tak plamen, da so se scvrli vsi jamski pajki blizu in daleč, da so se skuhale ribice v jamskem tolmunu - Glinka pa ji je še kar kazala jezik in se ji predrzno smejala.

O, zdaj je zmajevki zavrela kri, izlila je dolg ognjeni curek.

Zmaj je stal ob strani in čakal, kaj se bo izcimilo.

»Vidiš?!« je rekel, ko je prenehala. Glin in Glinka sta žarela pred njo.

Ufff, silovito se je napela, sklonila razgreto glavo  in bruhnila vanju snop peklensko vročih zubljev. Vročina ju je popolnoma razbelila. Bleščeče bela in skoraj prosojna sta se ji predrzno smejala.

»Res sta čudna!« je rekla zmaju in njemu se je strašansko dobro zdelo, čeprav ji tega ni pokazal.

»Res sta čudna,« so zapiskali trije zeleni kupčki, ki so se obešali na njen rep.

O, kako se je Glinka raznežila, ko jih je zagledala.

»Poglej!« je vzkliknila, »kako so srčkani!«

Glinu se niso zdeli srčkani. Niti malo.

Zmaj ne more biti srčkan, je pomislil. Zmaj je zmaj, naj bo velik ali majhen, v vsakem primeru je zmaj in nima nikakršne podobnosti s srčkom.

»Srčkani so! Poglej kakšne lepe zlate repke imajo. In drobcena ušeska. In majcene rožnate kristalčke na krilih. Uf!« je navdušeno zacepetala, »takoj bi imela enega takega doma.«

»Samo mrzlokrvni plazilci so,« je rekel kraljevič.

»Letijo!« je vzkliknila Glinka, »imenitni so.«

«Počakaj, da zrastejo. Potem ne bodo več srčkani.« Pokazal je na staro zmajevko. »Bi imela eno tako doma?! «

Glinka ga ni poslušala. »Pridite, srčki moji lepi!« jih je vabila in se jim počasi približevala.

»Utihni že, ti kraljevska smrklja!« je vzrohnela zmajevka. »Moji otroci niso ne srčkani in ne lepi. Zmaji smo strahoviti, gromozanski, pošastni …

Glinka je ni poslušala. »Poglejte, kaj ima Glinka za vas.«

Iz žepka kraljevske oblekice je izvlekla tri koščke zoglenele čokolade. Med prsti so se ji razsuli v pepel.

»Nič ne bo, vaš tumpasti ata jo je zažgal. Žal!«

Trije zmajčki so vzdihnili in proseče uprli vanjo žareče rdeče zmajske očke.

Obrnila je žep navzven. »Ničesar drugega nimam.«. »Vse moje sladke zaloge so se scvrle.»

Zmajčki so zajavkali in se obesili zmajevki za rep.

Razdraženo je zamahnila z njim, da so popadali na tla. Z repom jih je udarila po hrbtih, da so glasno zajokali.

»Brezsrčna si!« je ogorčeno vzkipela Glinka. »In ti si surovež!« se je obrnila proti zmaju. Le kako naj ti mali zakladki zrastejo v normalne zmaje pri takih starših?!« »Vsak normalen zmaj je surovež,« je vzrohnel zmaj. »In vsaka normalna zmajevka je brezsrčna. Izginita iz moje jame, če ne …

»Če ne … bo kaj?!« se je posmehnila Glinka. Bom počakala, da vidim.«

»Pojdiva!« je odločno rekel kraljevič in jo trdno prijel za roko. »Pustiva zmajsko družinico lepo pri miru. Se bodo že sami zmenili med sabo.«

Zmajevka je srdito zamahnila z repom in zmajčki so se skotalili kraljeviču pred noge.

Cika caka cik, so en dva tri, bliskovito splezali po njegovih nogah in se poskrili v hlačna žepa.

»Teci!« je zavpila Glinka in zdirjala.

»Ne drzni se premakniti!« sta zmajevka in zmaj zarjovela v en glas.

Kraljevič je stekel za kraljično. Preskočila sta jamski tolmun, prebredla reko, preplezala spolzke previse, slalomirala med kapniki in drvela naprej. Za njima sta lomastila razjarjena zmaja, zatikala sta se v ozkih prehodih in zaostajala.

Potem pa, nenadoma, svetloba.

»Še malo in bova rešena.« je zakričala Glinka. Zbrala sta zadnje moči in se skozi ozki, skalnati izhod prebila na plan. Izčrpana sta popadala na tla in se jokala in smejala od sreče in strahu.

Zmajčki so radovedno prilezli iz žepov in oslepljeno mežikali v sonce. Glinka jih je pogladila po zmajskih grebenčkih in položila na travo. Nastavili so soncu mehke trebuščke in po zmajsko zapredli  od ugodja.

Naenkrat se je zemlja silovito stresla. Tla so drhtela od besa, od jeze in še od nečesa mehkejšega. Zmajevka je žalostno tulila, zmajčki so prestrašeno jokali.

«Vrniti jima morava zmajčke.» je rekel Glin in odločno vstal.

Kraljična se je našobila. »Ne zaslužita si jih!« Ne dam jih.«

»Tudi ona ima srce …« je rekel Glin, »slišiš, kako joče?« in Glinka je pokimala, čeprav nerada.

Prijela je zmajčke in jih odnesla k vhodu v jamo. »Hitro nazaj domov!« je vzkliknila.

Zmajčki so oklevali.

»Hitro, hitro!« je plosknila in poskakali so v  jamo kot kobilice.

»Pajek je imel prav, « je zamišljeno izjavila.

»Pajek?!«

»Rekel je, da me bo ogenj preobrazil. In res, počutim se drugače … počutim se kot prava kraljična. Pa ti?«

»A imaš v omari kakšno dolgo belo obleko? Lahko bi skupaj odjezdila v čudežno deželo. Na belem konju.«

»Mmh,« se je našobila kraljična, »belo obleko, naj premislim …« in je prasnila v smeh.

Takrat pa … se je na obzorju kot slutnja izrisal beli konj.

Prigalopiral je do njiju in zarezgetal. Prek hrbta mu je plapolala dolga, pajčevinasta, bela obleka.

Glinka je odprla usta. In jih skoraj pozabila zapreti.

»Fantastično!« je končno uspela izreči.

Kraljevič je  potegnil obleko s konja in ji jo položil v roke.

Oklevala je. Nikoli si ni želela komu slediti. Še najmanj omahljivemu kraljeviču. Ampak … kraljevič se je spremenil. Njegove oči so se iskrile, stisk njegove roke je postal trden in pogumen. Vzela je obleko in si jo nadela. Potem sta se zavihtela na konja in odjezdila v čudežno deželo.

Pajek  pa se je leno zibal v svoji mreži in mu  ni bilo mar ne za kraljično ne za kraljeviča in ne za njuno preobrazbo.  Ni ga zanimalo ali  se bosta ali ne bosta vrnila na ozko polico pod stropom.  Njega so zanimale muhe.

Čakal je, da kakšna  prav debela zaide v njegovo izpraznjeno pajčevinasto shrambo.