Sledi

Sledi navdihu.

Sledi srcu.

Sledi intuiciji.

Sledi lepoti.

Sledi resnici.

Sledi in se zavedaj, da puščaš sled.

Kamorkoli zaviješ, karkoli narediš ali ne narediš, vedno puščaš sled.

Vse kar je, odtisne sled. Sled školjke v kamnu, burje  v drevesu, morja v obali, dotikov v glini, sled umetnika v umetnini in umetnine v umetniku …

Križemsvet gredo stopinje, križemsvet gazí po snegu.

Tudi verzi Kajetana Koviča so sled, ki jo pesnik pušča za sabo.

Nešteto sledi teče vštric, se srečuje, stika, križa, prepleta,prekriva, oplaja, nalaga, zabrisuje in vsak trenutek na novo zarisuje palimpsestični zemljevid tega sveta.

Moje, tvoje, njeno, njegovo življenje … od vsega na koncu ostanejo le sledi. Ki nenadoma vzniknejo in nenadoma pojenjajo. Ki vodijo iz niča v nič. Sledi so vezivno tkivo sveta. Pod svežimi sledmi so manj sveže sledi, pod temi so stare sledi; pod starimi so starejše, pod njimi še bolj stare in pod  najbolj starimi, so starodavne sledi. In pod starodavnimi se bleščijo prvobitne, izvorne sledi. Ki jim komaj  še sledimo. Ki se razblinjajo pred nami  kot prividi. Pred nekaterimi zajočem, pred drugimi obnemim. Nekatere me navdušijo, druge pahnejo v obup. Po nekaterih stečem, po drugih se obiram, prestopam in prestrašeno vračam na izhodišče.

Ko naletim na sled, ki zavibrira globoko v meni, se spremenim v sledilko. Sled je močnejša od mene. Sledim nekomu, ki je sledil nečemu, čemur si tudi sama želim slediti. Ujamem se v strast in navdih, ki ju pripoznam za svoja.  

Začetek osemdesetih, Ljubljana, Galerija Ars nasproti  Zlate ladjice. V izložbi knjiga.  Prelepa celostranska fotografija. Smetanasto bela keramična skodela s širokim robom v barvi potemnelega zlata. Okrašena s tankimi črtami. Živa. Prisotna na neponovljiv način. Zvleče me vase in pogoltne v hipu. Njen prazni trebuh je zvrhan sledi. Sledi navdihov, ljubezni, strasti, lepote, iskanj, preizkusov, dela, utrujenosti in navdušenja. Gori v čisti ustvarjalni svetlobi. Kaj tako lepega še nisem videla. Na desni strani fotografija umetnice. Lucie Rie. Sledi otroške radovednosti v očeh starke.  Sledi gline in gline in gline … v gubah, razpokah in črtah njenih dlani.

Sled me je našla in našla sem sled. »To kar iščeš, išče tebe, pravi Rumi.« Od takrat prepoznavam in občudujem sledi na glineni poti, ki povezuje  sodobnega človeka z davnimprednikom. Glina je tako zelo krhka, pa vendar pušča trajne in močne sledi, ki imajo stvariteljski naboj. Tisočletja jih ne morejo izbrisati.

Kdo bi vedel, čigava je izvorna sled in koliko sledilcev ima … Vse poti so večno stare, … vsak korak je večno nov.