Pogovor z ...

Kdo si?

Kepa gline mi zdrsne iz rok. Ozrem se naokoli. Zbegano.

Kdo si? Nekoliko glasneje. Topel, zamolkel glas.

Stečem proti vratom in jih zaklenem. Roke se mi tresejo.

Ne boj se. Mehko in skoraj neslišno.

Obstojim. Dogaja se nekaj čudnega, pomislim.

Kdo si?

A jaz? rečem.

Ti. Kdo pa drug?!

Ne vem, rečem. Jaz sem jaz. Pograbim glino in jo zgnetem v kroglo. Zakotalim jo po mizi.

Juhu!

Zvrti se mi v glavi. Moja glina se smeje.

Obožujem kotaljenje. Jaz sem Rolling Clay. Juhu.

Zagrabim jo in treščim na mizo. Splošči se.

Kaj boš naredila iz mene?

Iz tebe!? Postajam histerična. Kdo pa si ti?!

Lahko sem karkoli.

Lahko si karkoli?! Svašta. In kaj hočeš biti?

Hočem biti?! vpraša. Zakaj pa?! Saj sem že vse, kar sem.

Daj no, vsak hoče biti nekdo drug.

Jaz hočem biti le to, kar sem.

Ampak ti sploh ne obstajaš! rečem jezno. Ti si samo glina. Nisi živa. Ne morem se pogovarjati s tabo.

Že dvajset let se pogovarjaš z mano.

Meša se ti. Meša se mi!

Pograbim valjar in zvaljam glino v krog. V sredino narahlo pritisnem kazalec.

Naredila si mi popek, ugotovi.

Spijem požirek vode, naslonim čelo na dlan. Kaj si želiš biti? Skodelica, pladenj, vrč, vaza, čajnik, kip, slika, relief ... Danes sem tvoja zlata ribica. Izberi! Tole postaja vse bolj absurdno, pomislim.

To sva že predelali, reče. Ne želim si biti nič drugega kot to, kar že sem. Pa ti? reče. Milo.

Kaj?

Kaj si želiš biti?

Strmim v glineno ploščo. Ah ..., rečem, ko bi le vedela ...

Ko bi vedela, kdo si ... reče mehko.

Ja ...?

Si ne bi želela biti nekdo drug.

Mogoče sem kaj takega pojedla, pomislim. In zdaj haluciniram.

S prstom zarišem spiralo v glineni krog.

Že spet. Žgečka me, se zahihita.

Kaj že spet?

Rišeš svoj dom.

Moj dom je ta hiša! Postajam razburjena.

Spirala te je prinesla in spirala te bo odnesla. Nekoč. Davno. Vedno znova. In znova.

Vzamem modelirko in zgladim spiralo. Tako. Nobenih spiral. Na hitrico s prstom narišem srce. Srčni prostor, reče. Poznano.

Zbrišem srce in narišem oko.

Vidiš? vpraša.

Vidim plasti gline, ki hkrati razpadajo in se zgoščajo. Vidim posode, ki žarijo in se ohlajajo. Vidim skodelice, ki letijo iz glinokopov, vidim lončarje, ki vrtijo vrče na lončarskih kolesih, vidim Asurbanipalovo knjižnico, vidim osem tisoč zakopanih glinenih vojakov, vidim ženske figurice iz Tanagre, vidim azteške kipce, vidim Orion na Vučedolskih posodah, vidim pisane majolike in potičnice, vidim lebdeče, lahkotne instalacije, vidim sebe, ure in ure sklonjeno nad glino. In potem zaslišim. Besede. Na tone besed. Mojih - negotovih, radovednih, dvomečih; njenih - mehkih, skrivnostnih, spodbudnih.

Aha, reče poznavalsko.

Kaj?!

Zgodilo se je. Zaslišala si najin dialog.

Prav ima. Dialog med nama poteka že dvajset let. Zaslišala sem ga.

Dialog med nama bo trajal, dokler te spirala ne odnese, reče.

Zgrabim jo in zgnetem v kepo.

Veš kaj?! rečem.

Vem, reče.

In jaz vem, da ve.

Nataša Sedej