Nekaj malega o vrstah gline.

Glin je nešteto vrst; vsak glinokop daje posebno glino, tako kot vsaka zemlja rodi drugačno vino.

Gline se razlikujejo med seboj po plastičnosti, temperaturi žganja in po barvi: obstaja neskončno vrst odtenkov rdečkaste, opečne, oranžne, marelične, lososove, koralne, sive, rjave, bež, bele, smetanaste, krem, čokoladne, črne …, kolikor nahajališč, toliko barv gline. V naravi lahko najdeš glino v jamah in na obrežjih rek. Velikokrat vsebuje organske delce; no, z njimi ni težav, ker pri žganju zgorijo. Delci apnenca v glini pa povzročajo preglavice pri žganju in po njem. To so takšne male bele pikice v odžgani lončevini, ki jih lahko še leta zatem nenadoma odnese z glasnim pokom in z njimi odleti še košček tvoje lončene posode ali kipa.

Bolj tehnično lahko razdelimo gline na nizkotemperaturne in visokotemperaturne, na gline brez šamota in na šamotne gline. Nizkotemperaturne gline žgemo do 1100 stopinj C, visokotemperaturne gline - sem spadajo kamenine in porcelanske mase - pa do 1300 stopinj C.

Za žganje visokotemperaturnih glin potrebuješ tudi peč za visoke temperature, ki doseže 1300 stopinj C, ter posebne pigmente, okside in glazure, ki zdržijo tako visoke temperature.

Oblikovanje in žganje gline je magična alkemija, ki so jo poznale že najstarejše človeške skupnosti. Od takrat se keramika razvija v različne smeri: v gradbeno in tehnično keramiko, biokeramiko, uporabno keramiko, v lončarstvo, dizajn in v umetniško keramiko.